Spoštovani predsedniki, dragi odborniki naših društev!
Tokrat se na vas obračam v pisni obliki v želji, da v tem tako hudem kritičnem obdobju vzpostavim z vami vsaj nek navidezni stik, ki je bil spričo nastale situacije povsem pretrgan na vseh ravneh, od tekmovalnega do čisto človeškega, tako da že več ne vemo eden za drugega. Zdi se mi prav, da kot predsednik naše krovne športne organizacije posredujem vsem vam vsaj nekaj svojih razmišljanj in pogledov v jutrišnji dan, ki naj ustvarijo vtis, da smo si res zelo daleč, a vendarle nekako blizu. Spoštovani! Vaše skrbi so tudi moje! Ta zahrbtni virus nas je neusmiljeno priklenil k tlom in nas prisilil v dolgo, predolgo delovno pavzo. Tako kot povsod po državi je tudi naš slovenski šport doživel šokanten mrk, ki mu nikakor še ni videti konca. In, kar je še huje, si zaenkrat ne moremo niti predstavljati, kakšne posledice nam prinaša vse to in kako se bomo, če se sploh bomo, zmogli otresti tega dolgega prisilnega mirovanja in ponovno športno zaživeti!
Bolj slaba tolažba je to, da v tem napadu koronavirusa ni prizaneseno nikomur. Država je malodane na kolenih in prizaneseno ni bilo niti naši narodnostni skupnosti, ki je njen sestavni del.
Ostri vladni ukrepi, ki so seveda povsem upravičeni, skušajo zaustaviti širjenje epidemije, so povsem ustavili celotno kolesje države. Država seveda skrbi predvsem za zdravje državljanov in skuša rešiti čim več človeških življenj, in prav je tako, vendar je tudi res, da smo vsi mi popolnoma zbegani, ko ugotavljamo, kako smo brez moči in popolnoma nebogljeni. Počutimo se ranjene, v obupu stopicamo na mestu, doživljamo popoln zastoj človeških in drugih odnosov, čez noč so nam bile vzete vse socialne oblike življenja. Gospodarska kriza dobesedno trka na vrata. Z vsem tem se je zelo težko sprijazniti! Država se po drugi svetovni vojni, ko je na ruševinah morala začeti znova, še nikoli ni znašla v tako kritičnem položaju. Sam se že nekaj časa sprašujem, če bomo, ko bo kriza mimo, v nas samih še našli toliko energije in moči, da bomo zmogli ponovno vstati in se z optimizmom zazreti v nova obzorja.
Priznam vam, da sem zelo zaskrbljen nad usodo našega slovenskega športa v Italiji. Vsi smo si edini, da je bil do nedavnega ena najbolj priljubljenih in množičnih dejavnosti, s katero se je ukvarjala naša mladina. Pa je naenkrat popolnoma zamrla, izginila kar čez noč, za dolgo, predolgo časa!
Posledice tega prisilnega zastoja bodo po mojem mnenju zelo hude. Šport ljudi tudi čustveno povezuje, in pri nas je vse to še bolj poudarjeno, saj je naš šport nosilec tudi drugačnih nabojev in vrednot, posebno tistih, ki so bistvenega pomena za ohranjanje našega slovenskega življa. Verjetno bo vsem nam zelo težko, a prepričan sem, da bomo z našo, v gene položeno nadarjenost za organizacijo, ponovno zaživeli in se spet postavili na noge. Po tej preizkušnji bomo še bolj odporni kot prej!
V prvi vrsti bomo morali prisluhniti prav vsem vam, vam, ki ste gonilna sila na terenu. Prav vi boste našo pozornost usmerjali v področja, ki bodo najbolj potrebna nekega skupnega reševanja. Prav vi boste morali izdelati seznam težav, ki jih bo treba čimprej rešiti.
Prav tako bomo morali vsi temeljito prisluhniti olimpijskim odborom na vseh ravneh kot vodstvom posameznih športnih zvez. Z vsemi dejavniki bomo morali ustvariti konstruktiven in pozitiven dialog in se aktivno vključevati v razprave o težkih odločitvah, kako najti pot iz krize, v katero smo zapadli.
Zdi se mi, da je tudi nujen poglobljen stik (ki sicer že poteka) z vodstvoma obeh krovnih organizacij SKGZ in SSO. Nujna bo tudi tesna vsebinska povezava z Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in seveda z novo ministrico za Slovence dr. Heleno Jaklitsch. Prav tako bomo morali stopiti tudi do naših izvoljenih politikov na vseh ravneh.
Samo če bomo sposobni izdelati verodostojno in skupno platformo razvojnih in strateških stališč, bomo lahko uspešno postavili temelje, na katerih bomo gradili naše novo življenje. Nekaj pa mora biti jasno vsem nam: v naših prizadevanjih po novem zagonu nam bodo drugi pomagali samo toliko, kolikor si bomo znali pomagati sami!
Sam pri sebi razmišljam, da bomo morali pri našem športu postaviti na noge neke vrste Marshallov načrt. Moramo se kar hitro pripraviti na to: zanka okoli vratu je čedalje tesnejša in vse bolj stiska. Kisika je čedalje manj. Davek, ki ga bomo morali plačevati koronavirusu, bo verjetno zelo hud in se bo vlekel kar nekaj let.
Pred nami je težka in huda naloga, ki se je pa ne smemo prestrašiti. Saj navsezadnje govorim o našem športu, o dejavnosti, pri kateri je množično prisotna naša mladina in prav naša športna društva so in ostajajo tiste postojanke, ki našim mladim nudijo slovensko zavetišče in so prav zato izredno dragocena središča. Naša skupna naloga je, da storimo vse, da se to narodnostno bogastvo ohrani in se, če bo le mogoče, še dodatno okrepi in razvije.
Če je res, da moramo našo skupno rast in bodočnost graditi na mladih, saj so prav oni temelj, na katerem mora sloneti naša skupna stavba, potem je tudi edino pravilno, da tako stavbo gradimo načrtno in predvsem kvalitetno. Začnimo razmišljati, vsak pri sebi, kako naj se potegnemo iz brezna s čim manj praskami!
Zelo intenzivno razmišljam o našem gospodarstvu, saj je prav naše gospodarstvo tisti temelj, na katerem smo v zadnjih desetletjih sploh lahko gradili našo visoko športno stavbo in ki nam je s svojo podporo omogočalo uspešno rast in razvoj. Bojim se, da v bližnji bodočnosti naše gospodarstvo ne bo več v stanju, da bi nam tako tesno stalo ob strani kot doslej. Težko bo, res težko za vse nas! Vendar si moramo zavihati rokave, postanimo ustvarjalni! Prav gotovo je tudi to recept, po katerem bomo čimprej prišli do prepotrebnega kisika.
Sam sem pomislil na eno možno pobudo, ki pa jo moram še predebatirati z ostalimi člani našega izvršnega odbora. Kaj, če bi ustanovili podporni solidarnostni sklad, ki naj bi bil v pomoč društvom? Poimenovali bi ga lahko »Skupaj zmoremo«, namenjen pa bi bil izključno za pomoč društvom pri dejavnosti na mladinskem področju.
Dragi predsedniki in odborniki vsem želim, da bi v sebi ohranili še veliko moči, predvsem pa optimizma! Bodimo in ostanimo pozitivno naravnani. Bodočnost je od tistih, ki jo ustvarjajo. In mi vsi moramo biti med temi!
Lep pozdrav vsem,
Ivan Peterlin
predsednik ZSŠDI
